Znakovni jezik: pravica do tolmača in slovar za sporazumevanje gluhih

Slovenski znakovni jezik je namenjen sporazumevanju gluhih s pomočjo rok, gibanja telesa ter mimike obraza, ustnic in oči. Znakovni jezik nima enake slovnice kot govorni jezik, saj je neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih, zato ima tudi svoj slovar.
Za gluhe osebe je najpomembnejše sredstvo sporazumevanja znakovni jezik, ki ga uporabljajo za vsakodnevno komunikacijo ter sporočanje najrazličnejših namenov in vsebin. Za enakopravno vključevanje gluhih v družbo in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah smo v Sloveniji že leta 2002 zakonsko sprejeli tudi Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ). S tem je bil znakovni jezik priznan kot materni jezik gluhih in povzdignjen na raven slovenščine.
Zakon med drugim določa, da imajo gluhi pravico uporabljati znakovni jezik v vseh postopkih pred vsemi državnimi institucijami, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oz. izvajalci javne službe. Uporaba znakovnega jezika je torej osnovna pravica gluhega v vseh življenjskih situacijah, kjer je gluhota ovira za njegovo komunikacijo oz. za zadovoljevanje človekovih potreb. Zato je pomembno, da je tudi javnost seznanjena s pravicami gluhih in da je potrebno to upoštevati na vseh področjih življenja in dela.

Znakovni jezik in pravica do tolmača
Gluha oseba na krajevno pristojnem centru za socialno delo vloži vlogo za pridobitev pravic po zgoraj omenjenem zakonu. Center za socialno delo nato gluhi osebi na podlagi mnenja strokovne komisije izda odločbo o njenih pravicah, na podlagi katere dobi tudi izkaznico in vavčerje za plačilo tolmačev. Izkaznica je v bistvu identifikacijska kartica, s katero gluha oseba dokazuje pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika in pravico do tolmača.
Državni in lokalni organi oz. izvajalci javne službe so dolžni zagotoviti gluhi osebi tolmača za znakovni jezik na zahtevo gluhe osebe ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača. Obenem 12. člen zakona (ZUSZJ) določa, da so državni organi in organi lokalne samouprave dolžni zagotoviti tudi plačilo stroškov tolmača.
Vsaki gluhi osebi poleg tega letno pripada 30 vavčerjev, kar pomeni poplačilo stroškov tolmačenja v obsegu 30 ur letno za individualne potrebe gluhe osebe. Dijakom in študentom, ki zaradi izobraževanja potrebujejo večji obseg storitev tolmačenja, pripada 100 vavčerjev – torej lahko uveljavljajo plačilo storitev tolmačenja za skupno največ 100 ur letno.

Slovar slovenskega znakovnega jezika
Slovenski znakovni jezik ni le kriljenje z rokami, ampak zapleten jezikovni sistem. S premikanjem prstov lahko pokažemo 25 ali celo več položajev prstov, pri čemer vsak položaj pomeni eno črko abecede (enoročna abeceda). Črkuje pa se le imena oseb, krajev in držav – za vse drugo uporabljamo kretnje. Bistvo znakovnega jezika, ki ga gluhi uporabljajo med seboj, je, da ima tudi svojstveno slovnično zakonitost, ki se kaže v drugačnem besednem redu. Na primer, v kretnji zid-lestev-naslonjena, bi prevedli v lestev je prislonjena na zid.
Slovar slovenskega znakovnega jezika z vsemi besedami in kretnjami najdete na tej povezavi.
Priročno video slovnico slovenskega znakovnega jezika pa si oglejte med videoposnetki na YouTube kanalu Slovnica SZJ: