Nino Kaštrun: »Najprej mi dajte možnost in me potem sodite«
Nino Kaštrun je prijeten mladenič iz Tržiča, ki ima Downov sindrom. Letos spomladi je postal slovenski zmagovalec prvega evropskega gastronomskega tekmovanja za ljudi s posebnimi potrebami (Kupidova žlica), zato bo oktobra zastopal Slovenijo na zaključnem tekmovanju v Zagrebu.
V tokratnem intervjuju nam je Nino Kaštrun zaupal, kako bo potekalo finalno kulinarično tekmovanje in kako se spoprijema z vsakdanjimi izzivi na svoji življenjski poti. Čeprav je v življenju zaradi drugačnosti večkrat doživel diskriminacijo, je zelo družaben in srčen človek. Rad ustvarja, se ukvarja s športom in glasbo, najbolj pri srcu pa mu je kuhanje. Želi si postati profesionalni kuhar ali kuharski pomočnik, saj z veseljem pripravlja različne jedi, kuhanje pa mu gre tudi odlično od rok.
V Ljubljani je marca letos potekalo prvo evropsko gastronomsko tekmovanje za ljudi s posebnimi potrebami. Kulinarično tekmovanje, ki so ga poimenovali Kupidova žlica, je potekalo v glavnih mestih vseh držav Evropske unije. Tekmovanja ste se udeležili tudi vi in postali zmagovalec, ki bo Slovenijo oktobra predstavljal na polfinalnem tekmovanju v Zagrebu. Kako bi opisali to edinstveno izkušnjo?
Na kulinarično tekmovanje sem se pripravljal na Srednji gostinski in turistični šoli v Radovljici pod mentorstvom kuharskega mojstra Davorja Družinca. Veliko sem se naučil in užival pri tem. Bil sem tako dobro pripravljen, da sploh nisem imel treme. Za rezultate sem izvedel kasneje, čeprav sem čutil, da bom zmagal.
V začetku meseca oktobra bo torej na Hrvaškem potekalo polfinalno in finalno gastronomsko tekmovanje, na katerem se boste zbrali zmagovalci iz vseh evropskih držav, eden izmed vas pa bo postal evropski prvak. Že veste, kakšno jed boste takrat pripravili? Kako potekajo priprave na finalno tekmovanje?
Zaenkrat še ne vem, kaj bom sploh skuhal. Ampak se veselim, da bom potoval v Zagreb in se tam družil, spoznal nove ljudi. Veselim se novih dosežkov. To bo največje gastronomsko tekmovanje v Zagrebu, kjer je cilj, da se pokaže javnosti, da so ljudje s invalidnostjo lahko koristni družbi. 2. oktobra polfinalisti pridemo v Zagreb, 4., 5. in 6. oktobra pa bodo na treh polfinalnih gala večerjah razglasili finaliste. Veliki finale in podelitev medalj bo 8. oktobra. Potem bomo pa vsi udeleženci oz. zmagovalci 30 držav Evrope šli v Rim k papežu, ki bo tudi govoril in ozaveščal ljudi.
Ne samo, da z velikim veseljem pripravljate različne jedi, v kuhanju ste tudi več kot očitno izredno dobri. Kuharskih veščin ste se učili več let, med drugim tudi od priznanih kulinaričnih mojstrov, kot je Davor Družinec. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Kaj vas pri kuhanju najbolj navdušuje?
Kuharske veščine sem najprej pridobil doma, kasneje pa še v šoli. Največ me je naučil kuharski mojster Davor Družinec. Navdušuje me sam proces dela, pa tudi zelo rad dekoriram jedi. Hrana mora biti pisana in poseben doživljaj za oči. Všeč mi je, da lahko sam pripravim sestavine in jih po svojem občutku kombiniram. Moja najljubša hrana so glavne jedi, na primer meso v omaki, solate z bučnim oljem, hobotnica v solati …
Želeli ste se tudi vpisati na srednjo kuharsko šolo, vendar vas tja niso sprejeli. Zakaj?
To vprašanje bi mogli postaviti njim – posebnim osnovnim šolam po Sloveniji, Zavodu za šolstvo Kranj, ki mi ni hotel dati odločbe za vpis v srednjo šolo, čeprav sem uspešno naredil devetletko. Trudil sem se, vendar nisem dobil odločbe od njih, da bi se šolal naprej.
Zdaj si želite, da bi v prihodnosti kljub Downovemu sindromu vseeno lahko našli zaposlitev kot kuharski pomočnik. Nekateri delodajalci se še vedno otepajo zaposlovanja oseb z različnimi oviranostmi, zato se veliko invalidov spopada z vprašanjem brezposelnosti. Kaj bi sporočili morebitnemu bodočemu zaposlovalcu?
Sporočil bi, da me najprej sprobajo in šele potem na podlagi dejanj sodijo. Dobili boste zanesljivega delavca. Najprej mi dajte možnost in me potem sodite. Odgovorno naredim vse, učljiv sem … Ko se naučim, znam.
Ste zelo družabna, srčna in natančna oseba, ki rada počne različne stvari. Žal ste se v preteklosti morali soočiti tudi z nekaterimi neprijetnimi situacijami, ko ste bili zaradi svoje drugačnosti diskriminirani. Kaj se je zgodilo?
Če bi vam naštel vse, kar sem doživljal že od malega, bi bil spis tako dolg, da ga ne bi mogli zapisati v vaš članek. Lahko samo rečem, da me diskriminacija spremlja že od rojstva. Hvala bogu mi starša stojita ob strani.
Pomoč pri vsakdanjih opravilih, šolanju in tudi pri morebitnem delu, ko boste našli zaposlitev, vam nudijo osebni asistenti. Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar imate osebno asistenco?
Odkar imam osebno asistenco, se je moje življenje spremenilo na bolje, ker se lahko udeležujem različnih športnih in glasbenih dejavnostih ter se veš družim tudi z večinsko populacijo. Igram košarko, hodim na piknike, taborjenja, tek na smučeh. Zelo rad imam glasbo, včasih sem igral klavir, nastopal sem tudi na Ljubljanskem gradu. Danes pa se učim igranja bobnov v zasebni glasbeni šoli v Kranju.