Ana Jagodic: »Osebne asistentke so postale moje oči, roke in noge!«

Ana Jagodic je stara 22 let in ima cerebralno paralizo. Čeprav ne more hoditi, niti govoriti, ravno tako zelo slabo vidi, pa se je naučila sporazumevanja s pomočjo komunikatorja. Je umetniško izredno nadarjena, njena slika krasi tudi letošnjo praznično čestitko Zavoda Brez ovir. Slikanje pa ni edino področje, ki jo zanima, saj se med drugim ukvarja z vrtenjem glasbe, rada pa tudi vrtnari.

Ana Jagodic ima zelo izostren sluh, ki ji pomaga, da povsem razume vse, kar se dogaja v njeni okolici. Za pogovarjanje uporablja nadomestno komunikacijo. Odkar ima komunikator oz. računalnik z dvemi stikali, se lahko tudi ona pogovarja, pove šalo, izrazi svoje mnenje in se ukvarja z vrtenjem najnovejših slovenskih skladb. Na vprašanja lahko odgovarja le z odgovorom da ali ne. Njene osebne asistentke ji zato prav tako pomagajo pri komunikaciji, saj ji v pogovoru ali pri postavljanju vprašanj ponudijo več možnosti, ona pa potem izbere svoj odgovor.

V Zavodu Brez ovir smo lansko leto med našimi uporabniki izvedli natečaj za zanimive umetniške fotografije, risbe ali ilustracije, ki jih potem natisnemo na novoletne, rojstnodnevne ali druge priložnostne voščilnice. Vašo sliko pisane smrečice, ki ste jo izdelali z odtisi prstov, smo na natečaju izbrali za letošnjo novoletno čestitko. Kaj vas je navdahnilo za tako kreativno ustvarjanje?

Lani sem se odločila, da bo motiv na mojih voščilnicah smrečica. Na vaš natečaj sem poslala tri smrečice, narisano mavrico na majčki in sliko, ki sem jo narisala z zamrzjenimi barvami. Zmagovalno smrečico sem naredila s prstki, ker rada čutim barve. Zmešala sem veliko različnih barv, da je smrečica lepo okrašena. Ob vsaki priložnosti rada ustvarjam.

Umetniško ste zelo nadarjeni, všeč pa so vam tudi različna področja umetniškega ustvarjanja. Ali se pri slikanju poleg risanja s prsti poslužujete tudi kakšnih drugih zanimivih slikarskih tehnik – katerih?

Delam z vsemi tehnikami, ki jih lahko uporabim. To so risanje s prsti, barvanje s čopičem in zamrznjenimi barvami, risanje z voščenkami, servietna tehnika … Pri ustvarjanju rada preizkusim tudi druge načine umetniškega ustvarjanja, še posebej pri srcu so mi: tiskanje s štampiljkami, uporaba šablon, risanje na tekstil, uporaba luknjačev in oblikovanje modelirne mase. Z veseljem izdelujem tudi nakit, spletem zapestnice, na vrvico nizam perle, kroglice itd. Očeta sem na primer letos presenetila s posebnim okvirjem za fotografijo. Najprej sem s čopičem pobarvala gumo očijevega kolesa. Na pobarvano gumo sem položila prtiček, ga »potapkala« z roko in dobila super odtis. Lepilo za papir sem pobarvala sivo. Z njim sem odtis prilepila na okvir iz stiroporja.

Zelo radi vrtite tudi glasbo ob različnih priložnostih. Kakšno vrsto glasbo najraje uvrstite v svoj glasbeni repertoar?

Zame je vrtenje glasbe sreča, saj lahko izberem skladbo, ki jo želim. Drugim lahko zavrtim glasbo, ki si jo zaželijo. Tako smo vsi srečni. Jaz poslušam glasbo glede na moje razpoloženje, počutje, glede na čas v letu, glede na družbo … Najrajši pa poslušam slovensko glasbo, da lahko razumem besedilo. Pred korono sem bila na koncertu Tanje Žagar in še vedno sem njena najzvestejša oboževalka.

Že dolgo časa se navdušujete nad glasbo, radi pa obiskujete tudi koncerte. Ker imate slab vid, so verjetno vaše slušne sposobnosti toliko bolj razvite. Ali opažate, da imate tudi vi bolje izostren sluh ali druge čute? Na kakšen način?

Ja, imam izredno izostren sluh. Prevelika glasnost me takoj zmoti, na primer na koncertu in v kinu. Na koncertu me moti tudi prevelika gruča ljudi, ki se prerivajo, njihovi zvoki … Ne morem se zbrati in osredotočiti na dogajanje na odru, ker me zmotijo drugi zvoki iz okolice. Motijo me tudi utripajoče lučke. Po drugi strani pa sem občutljiva tudi, če je v prostoru »čista« tema.

Katere pripomočke uporabljate v vsakdanjem življenju za komunikacijo ali druge dejavnosti? Kaj še radi počnete v svojem prostem času?

Uporabljam nadomestno komunikacijo. Poljubček in nasmešek pomeni JA, glasen »mmm« pa NE. Najpomembnejše zame je, da sogovornik počaka moj odgovor! Za komunikacijo uporabljam tudi komunikator – računalnik z dvemi stikali. Eno stikalo je pritrjeno ob glavi, drugo pa je na mizici, za roko. Rada uporabljam komunikator, saj z njim lahko povem, kaj bi rada počela: vrtela glasbo, prebirala novice, postavljala uganke, igrala kviz, spomin, ali kam bi šla. Rada grem v »šoping«, na izlete, rada se družim, grem na srečanje skupine za nadomestno in dopolnilno komunikacijo (NDK), rada grem na morje, bazen, na pijačo …

Obožujem tudi sprehode z mojim psom Orfijem. Ukvarjam se z vrtnarjenjem; letos sem na svoji visoki gredi pridelala korenje, papriko, blitvo, solato, krompir in peso, zrasla je tudi sončnica velikanka. Rada vidim, da se mi vedno kaj dogaja. Na sprehodu z asistentkama sem imela letos nenavadno dogodivščino. V jarku ob cesti smo opazile v blato ujetega srnjačka. Bil je videti zelo izmučen in potreben pomoči. Poklicala sem lovca na pomoč in sprehajalce s kužki opozarjala, naj se ne približajo jarku. Lovec je srnjačka za roge potegnil iz blata. Kmalu si je opomogel in stekel v visoko travo. Tako sem rešila srnjačka!

V okolju se ljudje na invalidskih vozičkih soočajo s številnimi ovirami, dostop do vseh javnih površin ali ustanov še vedno ni urejen. Kako bi vi ocenili dostopnost za uporabnike invalidskih vozičkov v Sloveniji? Se pogosto srečujete z ovirami pri dostopu?

Kadar grem na kakšno prireditev ali izlet in podobno, se vedno prej prepričam, če je dostopno za invalidske vozičke. Opažam, da je na javnih površinah premalo oznak, kje je lažji dostop za vozičke. Na primer v trgovinah so tekoče stopnice, ni pa označeno, kje je dvigalo, ali ga sploh ni. Na ovire naletim na pločnikih, kjer nimajo klančine. Parkirišča za invalide so nespretno postavljena, saj ne upoštevajo, da imam pri kombiju zadaj »rampo«. To pomeni, ko se zapeljem po klančini iz kombija, sem na sredini ceste.

Zaradi osebne asistence se je življenje mnogih ljudi z različnimi oviranostmi v zadnjih letih bistveno spremenilo. Kako pomoč osebnih asistentov vpliva na vas? Kaj vam pomeni osebna asistenca oz. kako vam pomagajo osebni asistenti?

Odkar imam osebne asistentke, se mi veliko dogaja! OSEBNE ASISTENTKE SO POSTALE MOJE OČI, MOJE ROKE IN MOJE NOGE! Rada imam družbo in se pogovarjam. Odkar imam osebno asistenco, se več pogovarjam kot prej. Lahko sama hodim na izlete, po trgovinah, na pijačo, na srečanja NDK, v kino, na sprehode … Osebne asistentke me spremljajo, mamo in očeta pa lahko pustim doma. Lahko sama in predvsem več ustvarjam, poleg tega več in kvalitetnejše berem. Odkar imam osebno asistenco, veliko več uporabljam komunikator. Na njem imam veliko več vsebin, saj je ena asistentka zadolžena za vsebino in programiranje strani na računalniku. Lahko se tudi več razgibavam, masiram, urejam nohte in lepotičim. Postala sem bolj samostojna!