Predstavniki Društva Svetloba o dostopnosti objektov

Na sedežu Zavoda Brez ovir so nas obiskali predstavniki Društva Svetloba, ki so nam predstavili različne vrste oviranosti in težave, povezane z motnjami vida, ter potrebe in želje glede ureditev dostopnosti za slepe in slabovidne osebe.

Društvo Svetloba združuje obolele za redkimi boleznimi oči na genetski osnovi. Je prvo društvo na področju očesnih bolezni, v katerem so se povezali zdravniki in oboleli. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom osveščanja javnosti in informiranja, kako osebe z različnimi motnjami vida funkcionirajo; obenem pa se v društvu izobražujejo in združujejo pacienti, ki med seboj delijo svoje izkušnje. Še posebej slabovidni in slepi z minimalnim ostankom vida se namreč pogosto znajdejo v zagati, kako pojasniti, koliko in na kakšen način sploh še vidijo.

Različne vrste slepote in težave slepih

Predsednica Društva Svetloba Mihela Gorše je pojasnila: »Slepot je več vrst: ena izmed njih, ki jo imamo tudi mi, se imenuje legalna slepota. Izgube vida se sicer klasificirajo v 5 kategorij: 1. in 2. kategorija je slabovidnost; 3. je pa že slepota in 4. je opredeljena kot legalna slepota, kar pomeni, da osebe še vedno lahko vidimo obrise, zaznavamo svetlobo in si s tem pomagamo; 5. kategorija pa so tisti, ki nič ne vidijo in ne zaznavajo niti svetlobe.«  

Pomembno je, kako slepi z minimalnim ostankom vida sporočajo javnosti in svojcem, koliko vidijo, kaj jih ovira in kaj jim je v pomoč, da so čim samostojnejši. Prav samostojnost je namreč na seznamu vrednot pri ljudeh z okvaro vida na izjemno visokem mestu. Kot je razložil Branko Čeak, so najbolj pereče situacije, v katerih se znajdejo slepi z ostanki vida, povezane z minimalističnim notranjim oblikovanjem javnih prostorov: »Velikokrat je vse belo, tla, stene, pohištvo, vrata in napisi. V javnih prostorih tako na primer ne najdem stranišča.«

Prilagoditve javnih objektov za večjo samostojnost slepih

Glede na posebnosti v zaznavanju okolice slepi z minimalnim ostankom vida potrebujejo določene prilagoditve javnih objektov in zunanjih površin. Darja Capuder Vrečar je izpostavila, da bi za boljše zaznavanje morali na vse stopnice namestiti kontrastne odsevne trakove, stopnišča bi morala imeti ograje, pri oblikovanju interierja pa bi načrtovalci morali pomisliti na: »Osvetlitev, ločljivost, kontraste – to so pomembni faktorji, kot tudi oznake prostorov. Mi bi želeli, da so vsa stranišča enako označena, napisi naj bodo v višini oči in ne smejo biti preveliki, ampak prave velikosti.«

Marko Mikulin je poudaril: »Izredno pomembni so kontrasti. Orientiramo se tudi po napisih, zato bi morali imeti standardizirane in v brajici, kar se mi zdi simbolično, čeprav eni to uporabljajo, drugi pa morda ne.« Osebe s slepoto imajo izpade vidnega polja, zato si v možganih na podlagi delčkov slike ustvarijo iluzijo realnosti. Pri gibanju jim je zaradi tega v veliko pomoč bela palica, s katero tudi opozarjajo videče ljudi na svojo oviranost; pri hoji po mestu pa talne taktilne oznake, ki so pravilno oz. smiselno nameščene.

Maja Babič, direktorica Zavoda Brez ovir, v katerem se ukvarjamo tudi s postavitvijo taktilnih oznak, je pojasnila: »Mi smo se začeli leta 2015 ukvarjati z dostopnostjo – prvo smo imeli idejo, da se začnemo ukvarjati z dostopnim turizmom, saj imam tudi jaz hčerko, ki je invalid in ima mišično distofijo. Veliko smo potovali in zaznali manjko na tem področju. Potem smo se začeli ukvarjati s prodajo pripomočkov za gibalno ovirane, saj smo opazili, da je na tem področju velika vrzel in da ne moremo ustvarjati dostopne turistične ponudbe, dokler niso ponudniki izvedli vsaj nekaj prilagoditev. V tujini lahko vidimo, kako se to lepo razvija, zato smo želeli primere dobrih praks prenesti tudi k nam.«