Nick Špoljar Dežjot: »Razvoj dostopnega eksoskeleta je naslednji večji korak v robotiki«

Nick Špoljar Dežjot si je leta 2013 med skokom na glavo v morje poškodoval vratno hrbtenico in postal tetraplegik. Zdaj zaključuje magistrski študij robotike, zanima pa ga predvsem, kako bi robotske naprave pomagale gibalno oviranim povrniti samostojnost. Preberite intervju z Nickom, v katerem nam je razkril svoj zanimiv pogled na svet.

Pred poškodbo je Nick Špoljar Dežjot, ki prihaja iz Portoroža, rekreativno igral tenis in se šolal na gimnaziji v Piranu, po poškodbi pa ga je pot ponesla v Ljubljano, kjer je svoj čas posvetil študiju elektrotehnike. Že od rosne mladosti ga je namreč zanimal tehnološki napredek, zato se je tudi usmeril v magistrski študij robotike, saj je to zanj najbolj perspektivna veja znanosti. Prepričan je, da bi lahko roboti človeštvu precej olajšali bivanje na tem planetu, v vsakdanjem življenju pa bi pomagali tudi invalidnim osebam.

Leta 2013 ste po nesrečnem skoku v morje postali tetraplegik. S skokom na glavo ste si namreč poškodovali peto in šesto vretence, kar je povsem spremenilo vaše življenje. Kako se spomnite tega usodnega dogodka in kako je potekalo prilagajanje na življenjske spremembe?

Čeprav bo junija od nesreče minilo že 10 let, se skoka zelo dobro spomnim. Kakor da bi bilo včeraj. A to še ne pomeni, da se z njim obremenjujem. V trenutku se je življenje postavilo na glavo, potrebno je bilo ”na hitro” odrasti in se spopasti z novim, precej omejenim načinom življenja, ki sem ga prej poznal le bežno. Ob neizmerni pomoči staršev sem uspel prebroditi veliko ovir in nadaljevati svojo pot vse do fakultete, kjer zaključujem študij.

Svojo izkušnjo z usodnim skokom v morje radi delite tudi z mladimi in jih ozaveščate, naj se pred skokom v vodo prepričajo o njeni globini. Ste namreč ambasador prometnih delavnic z naslovom Še vedno vozim, vendar ne hodim. Kako mladostnike čim bolj prepričati k varnemu in odgovornemu ravnanju?

Marsikdo pravi, da moraš videti na lastne oči, da se prepričaš oz. nekaj spoznaš. Mislim, da s tem, ko osebno predstavim svojo zgodbo in življenje na invalidskem vozičku, mladostniki lažje razumejo nevarnost skoka na glavo in posledično bolje sprejmejo opozorila. Konec koncev sem tam, pred njimi, na voljo za vsa vprašanja in lahko vidijo posledice, kar pa po mojem mnenju najbolj zaleže. Sam pa nikoli ne obsojam skakanja na glavo in pri opozarjanju nočem spominjati na kakšnega tečnega starša, zato pozivam k odgovornemu ravnanju in upoštevanju navodil. Skači, kolikor te je volja. A preden pričneš, dobro razmisli in se prepričaj o varnosti.

Odraščali ste na slovenski obali v Pacugu, obiskovali ste Gimnazijo Piran, zdaj pa študirate na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Kako ocenjujete dostopnost javnih objektov in mestne infrastrukture za gibalno ovirane v različnih mestih po Sloveniji, če jih morda primerjate med seboj?

Zadnji letnik gimnazije ter maturo sem opravljal na vozičku in moram reči, da je Piran zelo ”valovito” mesto (smeh). V Ljubljani je za dostopnost zelo poskrbljeno, pogrešam pa recimo dostop do restavracij v stari Ljubljani. Zgodba je podobna v vseh starih mestnih jedrih, kjer so stare gradnje. Tu pa tam opazim tudi nedostopen pločnik, takrat se preprosto zapeljem kar po cesti, na varen način seveda. Večja mesta so v glavnem dobro prilagojena, težava nastane na podeželju ali bolje rečeno, pri ogledu naravnih znamenitosti. Ker imam elektromotorni voziček in skupaj z njim tehtam približno 260 kg (brez skrbi, voziček tehta 200 kg), moram večkrat naravne lepote opazovati od daleč.

Kljub gibalni oviranosti danes živite samostojno študentsko življenje. Na fakulteti za elektrotehniko trenutno pišete magistrsko nalogo, usmerili pa ste se v študijski program robotike. Zakaj ste se odločili ravno za študij robotike? Na kakšen način bi po vašem mnenju lahko robotske naprave izboljšale življenja ljudi?

Za študij elektrotehnike sem se nekako odločil že v osnovni šoli, saj me je to področje zelo zanimalo. Tehnološki napredek je zadnjih 20 let skorajda eksponenten in dejstva, prikazana v znanstvenofantastičnih filmih prejšnjega stoletja, niso več samo fikcija. Robotika je zelo perspektivna veja znanosti, ki nam kot človeštvu lahko prihrani marsikatero nevšečnost. S tem se oziram tudi na pomoč invalidnim osebam v vsakdanjem življenju. Z roboti bi lahko oz. verjetno kar bomo dosegli še naslednjo stopnjo samostojnosti pri recimo oblačenju, osebni negi in najpomembnejše, pri gibanju.

Tehnologija vsak dan spreminja svet in tako danes na svetu že obstajajo robotske obleke, s pomočjo katerih lahko gibalno ovirane osebe (ponovno) shodijo: eksoskelet. Kaj menite o takšnih pripomočkih pri hoji; ali je možno, da bi izumili eksoskelet, ki bi omogočal hojo tudi najtežje gibalno oviranim, ki ne morejo zapustiti invalidskega vozička?

Mislim, da je razvoj dostopnega eksoskeleta naslednji večji korak v robotiki, saj bi s tem rešili veliko težav, ne samo v povezavi z invalidi, ampak tudi pri poklicih, ki zahtevajo težji fizični napor (gasilci, medicinske sestre …). Nekaj dobrih različic za pomoč pri hoji je že na trgu, vendar osebno pogrešam boljšo kontrolo nad sistemom hoje, recimo nadzor preko hrbtenjače ali možganov, kar pa je že stvar razvoja in bo morda kmalu na voljo. Rešitev je potem skorajda neskončno, tudi za najtežje gibalno ovirane.

Pred očmi imate vedno željo po samostojnosti, zato verjamete, da boste nekega dne spet shodili. Redno telovadite in se razgibavate, čeprav je napredek v rehabilitaciji počasen, pa se vam je stanje v primerjavi z začetkom postopno izboljšalo. Kakšen napredek opažate?

Moram reči, da se mi stanje ves čas spreminja. Ker redno telovadim in delam vaje za moč, se napredek najbolj pozna v mišični moči, posledica tega je pa večje zaupanje vase. Sicer se stanje motorike ni izboljšalo, je pa senzorika toliko boljša, kar mi omogoča dobro skrb za svoje telo. Vztrajno skrbim, da ne bi prišlo do morebitnih dodatnih poškodb ali stanj, kot so recimo preležanine, uroinfekti, motnje dihanja.

Samostojno življenje pa vam omogočajo tudi osebni asistenti, ki vam pomagajo pri vsakdanjih opravilih. Kaj vam pomeni njihova pomoč? Kako je bilo živeti prej, ko osebne asistence še ni bilo, in kako je sedaj, ko dobite njihovo pomoč?

Brez osebne asistence najverjetneje ne bi bil, kjer sem sedaj. Omogočila mi je precejšnjo mero samostojnosti, zaradi katere lahko študiram v Ljubljani in se udeležujem predavanj v živo in ne le preko računalnika. Poleg tega pa lahko živim aktivno in polno življenje ter se udeležujem raznih dogodkov, sodelujem pri projektih in občasno tudi predstavim svojo zgodbo mladim. Pred Zakonom o osebni asistenci je bila ta vrsta pomoči precej okrnjena, zelo me je skrbelo, kako bom sploh lahko šel študirat v Ljubljano. Na srečo je za to poskrbelo tudi Društvo študentov invalidov Slovenije, ki je takrat nudilo med študenti deljeno asistenco v študentskih domovih. Z uveljavitvijo zakona pa je vse postalo lažje; našel sem svoje asistente, ki so z menoj že dolgo časa in poznajo moje potrebe, kar zelo olajša vsakdanje življenje.