Miha Volčini: »Vse se da, če je le volja in ljubezen družine«

Miha Volčini je na invalidskem vozičku kot tetraplegik pristal leta 2018 po neposrečenem skoku v vodo. Po dolgotrajnem okrevanju se mu je stanje izboljšalo, tako da spet lahko uporablja roke. V intervjuju nam je zaupal, s kakšnimi izzivi se danes sooča v življenju.

Miha Volčini živi s partnerko Špelo in sinom. Kljub invalidnosti je poln energije in zagona za življenje, saj je aktiven na različnih področjih. Je družinski človek, ki mu največ pomeni njegova družina, partnerka pa mu že od začetka zvesto stoji ob strani in je postala tudi njegova osebna asistentka. V prostem času se z družino rad odpravi na izlete v naravo in na kolesarjenje, in sicer tako, da na svoj invalidski voziček pripne poseben električni priklop.

Leta 2018 ste zaradi skoka v vodo pristali na invalidskem vozičku kot tetraplegik, saj ste utrpeli zlom vratne hrbtenice in počenih vretenc. Kako se spomnite tega usodnega dogodka in kako je potekalo prilagajanje na življenjske spremembe, s katerimi ste se morali nenadoma soočiti?

Da, tega dogodka se dobro spomnim, kot bi bilo včeraj. Še vedno imam zvok v glavi, kako mi je počil vrat. Kaj naj rečem, skočil sem na glavo v plitvo vodo. To se je zgodilo na otoku Pašman na Hrvaškem, kjer sem bil prepeljan na operacijo v Zadar in iz Zadarja na okrevanje v Ljubljano.

Seveda je bil to na začetku za vse kar naenkrat šok, še posebej za družino, saj ne veš, kje začeti, kako začeti, s čim začeti, ampak potem vidiš, da se vse da, če je le volja in ljubezen družine. Prilagoditve smo opravljali, jih spoznavali in se z njimi seznanjali sproti. Na začetku smo morali seveda najprej poskrbeti za dvigalo, saj v hiši živimo v prvem nadstropju.

Okrevanje je po poškodbi hrbtenice dolgotrajen proces. Čeprav je napredek v rehabilitaciji počasen, pa se vam je stanje v primerjavi z začetkom postopno izboljšalo. Kakšen napredek ste dosegli? Katere metode zdravljenja ali rehabilitacije vam najbolj pomagajo?

Seveda je okrevanje po poškodbi hrbtenice oziroma hrbtenjače dolgotrajen proces in vsak posameznik drugače okreva oziroma doseže drugačno stopnjo pri okrevanju, pa tudi če gre za enako poškodbo, vsak drugače okreva. Normalno je, da na začetku ostaneš na ničelni točki, ko se zaveš, v kakšnem stanju si, misliš, da je to to in da ne bo iz tebe potem nič. Ampak sčasoma se stanje začne izboljševati, vsak dan je na aparatih kakšna cevka manj, vsak teden je kakšen gib malo bolj izrazitejši, tako da sem po dobrih treh mesecih prvič sedel na voziček.

Ko so mi kmalu zatem odstranili tudi kanilo, se je moje stanje začelo še malce bolj izboljševati. Zdaj sem prišel do točke, ko se je napredek ustavil. Torej, lahko se poganjam sam z ročnim vozičkom, preoblečem majico, upravljam z računalnikom, pri presedanju in ostalih higienskih stvareh pa mi seveda pomaga moja žena Špela. Pri rehabilitaciji nimam kakšnih posebnih metod, najbolj mi pomaga zadostno gibanje, kakšna masaža tu pa tam in to je to, pomembno je predvsem gibanje, da ne zatrdiš, po domače povedano.

Vaša partnerka Špela, s katero imate tudi otroka in sta par že iz obdobja pred nesrečo, vam ves ta čas stoji ob strani. Špela je obenem postala tudi vaša osebna asistentka. Kako se razumeta, kakšne stvari najraje počneta skupaj? Se je vajin odnos v času, odkar je postala tudi vaša asistentka, kaj spremenil?

Res je, Špela poskrbi za vse, vključno z mano, in res si ne bi mogel želeti boljše partnerice. Tu je seveda tudi najin 11-letni sin Aljaž, ki se tudi že kar dobro vključuje v pomoč Špeli in meni. Špela je na začetku, ko sem se vrnil domov iz Soče, še mislim, da dobro leto delala v svoji službi, potem pa sva se odločila, da bo najboljša opcija, da se zaposli kot moja osebna asistentka.

Ob njeni službi in službi doma, ko skrbi za mene ter šoloobveznega otroka, in ob vseh usklajevanjih, ki sva jih imela zaradi mene in mojih stvari, je počasi začenjalo zmanjkovati časa. Midva s Špelo sva imela že prej dobro izklesan odnos, ki se je z leti krepil; mislim pa, da se je po moji poškodbi prelevil v nezlomljivega. Seveda so tu in tam tudi iskrivi momenti, ko se sporečeva, ampak saj se zaradi tega, ker želiva, da gredo stvari na bolje, ne na slabše, ha ha (smeh).

Z družino živite v Kamniku in žal so katastrofalne poplave, ki so avgusta prizadele Slovenijo, uničile tudi del vašega doma. Kaj se je takrat dogajalo in kako ste to doživljali vi?

Mi smo jo kar dobro odnesli ob poplavah v primerjavi z drugimi. Poplavilo nam je dvorišče, vrt, kletne prostore, avtomobil in nekaj bele tehnike ter elektronike in orodja. Takrat je reka Kamniška Bistrica prestopila bregove, pomagali pa so ji tudi lokalni hudourniki in potoki. V tistem trenutku to doživljaš z grozo in strahom, saj ne veš, ali bo kaj ostalo ali ne. Samo stojiš lahko in gledaš, kako voda odnaša stvari. Na koncu se je za nas dobro končalo, žal se za nekatere druge ni.

Ali vam je že uspelo sanirati poplavljene prostore? Kako? Ali so državne in lokalne oblasti po vašem mnenju naredile dovolj, da pomagajo prizadetim družinam in odpravljajo posledice ujme?

Da, uspelo nam je sanirati poplavljene prostore in večino stvari s pomočjo družine, prijateljev in sosedov. Hvaležen sem za vso njihovo pomoč in se jim iskreno zahvaljujem. Ali so oblasti naredile dovolj ali niso naredile dovolj, je težko reči, verjamem pa, da si prizadevajo, in tudi težko je vsem naenkrat pomagati.

V prostem času se radi odpravite na izlete v naravo ter izredno radi kolesarite, in sicer tako, da na svoj invalidski voziček pripnete poseben priklop za kolesarjenje. Električni priklop namreč omogoča osebam z gibalnimi ovirami, da se na izletu pridružijo prijateljem in svojcem na kolesu. Kako ste prišli na to idejo? Kam se najraje odpravite?

Z naravo smo povezani že od nekdaj, zato večino svojega prostega časa poskušamo preživeti v njej in z njo. Električni pogon oziroma priklop za voziček mi omogoča, da lahko premagujem tudi daljše razdalje in da se še vedno lahko vozimo skupaj, ne glede na moje stanje. Najraje zahajamo v Kranjsko Goro, saj je skoraj naš drugi dom in nam hkrati ponuja kopico možnih izhodišč.

Na to idejo je prišla moja delovna terapevtka Petra v Uri Soča še v času moje rehabilitacije, ko mi je predstavila zadevo. Moram reči, da na začetku sem bil malce skeptičen glede vsega tega, ampak ko na koncu vidiš, koliko opcij in možnih prilagoditev se da izvesti, je to nekaj neverjetnega in še je prostora za izboljšave.

Dostopnost grajenega okolja in objektov za osebe z oviranostmi se v zadnjih letih izboljšuje po celem svetu, tudi slovenska mesta so na tem področju precej napredovala. Kakšna je po vaši oceni dostopnost krajev oz. objektov za osebe na invalidskih vozičkih po Sloveniji? Kaj bi si najbolj želeli, da se še uredi na področju dostopnosti?

Dostopnost slovenskih krajev oziroma mest je dobra, vendar je tu dosti manevrskega prostora, da vse skupaj postane še boljše. Morda bi lahko bilo bolje poskrbljeno za javni prevoz, kar se tiče železniškega prometa in avtobusnega prometa, z bolj dostopnimi postajališči, avtobusi in vlaki.