Martin Močnik: »Po gričkih in dolincah gori, doli, naokoli«

Martin Močnik je pred 15 leti oslepel zaradi hude sladkorne bolezni. Po mnogih operacijah in zahtevnem obdobju prilagajanja na nove življenjske razmere je ponovno zaživel in od takrat ga nič ne ustavi. Danes je aktiven pohodnik, ki kljub slepoti premaguje zahtevne gorske terene.

Martin Močnik je na eno oko povsem slep, na drugem pa mu je ostalo 2 % vida. Kljub temu se je že pred leti odločil, da zaradi novega zdravstvenega stanja ne bo obupal in ostal priklenjen na kavč, temveč bo svoj čas raje izkoristil za to, da počne tisto, za kar mu je prej (kot zaposlenemu v gostinstvu) primanjkovalo časa. Izredno rad potuje ter redno hodi v hribe in gore, pri hoji si pomaga tudi z belo palico. Pred leti je bil prvi slepi človek na svetu, ki se je skupaj s svojim psom vodnikom sam brez videčega spremljevalca odpravil na znano romarsko pot El Camino de Santiago v Španiji. V intervjuju nam je razkril, kako mu uspe ohranjati pozitiven in duhovit pogled na svet.

Pred približno 15 leti ste zaradi nezdravljene sladkorne bolezni oslepeli. Kako ste sprejeli to spremembo v življenju – prej ste se orientirali s pomočjo vida, potem ste se pa verjetno morali začeti zanašati na druge čute?

Kljub dejstvu, da sem bil gostinec in da smo imeli vsake pol leta živilske preglede, mi za sladkor nikoli niso naredili pregleda. Dokler nisem enkrat sam zahteval. Takoj drugi dan sem moral v bolnico, saj sem imel sladkorja čez 30, meja je pa okoli 4,6. Sladkorna je tako lepa bolezen. Čisto nič ne boli, dokler ne udari. Potem ti začnejo rezati noge, odpovejo ledvice, ali pa oslepiš; če imaš »srečo«, pa vse troje. No, meni je udarilo na oči. Oslepel sem v 18 mesecih.

V tem času sem imel 27 operacij na očeh. Vsakih 10 do 14 dni so mi »šraufali« enkrat po enem, drugič po drugem očesu. So bile oči že tako uničene, da jih niso mogli več rešiti. Imam sicer na dobrem očesu 2 % vida. Registriram svetlobo in direktno premikanje pred očmi. Braillove pisave ne morem brati in je ne bom nikoli obvladal. Zaradi vode, praškov in drugih kemikalij imam uničene blazinice na prstih, pač nagrada gostinstva. Za Braillovo vrstico pa moraš imeti dober otip.

Kmalu zatem je v vaše življenje vstopila Biba, dresirani pes vodnik, ki vas spremlja vsepovsod. Kako ste prišli na idejo, da si omislite psa vodnika? V kakšno pomoč vam je sedaj Biba?

Na žalost moramo govoriti o Bibi v pretekliku. Po 12 letih me je v starosti 14 let pred dvema mesecema za vedno zapustila. Mi pa že šolajo novo »Bibo«. Ko sem oslepel, sem imel dve možnosti: ali ležim doma na kavču, se brcam v rit, smilim sam sebi in »šinfam« državo, ali pa življenje prilagodim nastali situaciji. Državo pa lahko še zmerom »šinfam«. Jaz sem se odločil za drugo varianto; ko pa sem dobil še Bibo, sva pa »razturala«. Upam, da dobim čim prej novo štirinožno kosmato pomočnico.

Po zakonu imajo psi vodniki, ki spremljajo slepe osebe, pravico vstopa v vse javne prostore in pravico do brezplačnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Kakšne so vaše izkušnje s tem v praksi, se vam je kdaj zgodilo, da vam zaradi psičke niso omogočili vstopa? Kako imajo to urejeno v tujini?

Ko sem pred 12 leti dobil Bibo, sva velikokrat orala ledino. Zaradi nevednosti in ker ljudje niso vedeli, kako reagirati. No, to se je sčasoma in z ozaveščanjem počasi uredilo. Je pa zanimivo, da sva imela največ problemov v cerkvah. Farji in nune so bile brezobrazne. Če je res, da je bog ustvaril vse živo in mrtvo, je bila tudi Biba božja stvaritev. V tujini je različno: države Evropske unije, Islandija, Velika Britanija, ZDA, skandinavske države – tam je podobno, kot pri nas. V Turčiji ni nobenega problema, v afriških in arabskih državah pa so hudi problemi. Za njih je pes nečista žival in temu primerno se obnašajo.

Kljub slepoti ste aktiven in samostojen pohodnik, ki skupaj s psom vodnikom veliko hodite vsepovsod po hribih in gorah, odpravite pa se tudi na morje, križarjenja in drugam v naravo. Pred leti ste se sami z Bibo podali tudi na znano romarsko pot El Camino de Santiago v Španiji, kjer ste v 22 dneh prehodili kar 841 km. Kako vam je to uspelo?

Nimam pojma (smeh). Pravijo, da sva bila prva na svetu, ki sva kot slepa sama brez videčega spremljevalca prehodila to slavno pot. In to v tako kratkem času. Ni pa bilo predvideno, da greva sama na pot. Za soboto zjutraj sem imel avionske karte za Pariz. V petek ob polnoči pa me je poklical predviden spremljevalec. Rekel je, da se je ustrašil in da si ne upa iti z nama. Kaj sem pa mogel? Šel sem sam. Niti nisem računal, da bom pot prehodil. Sama sreča, da sem takrat že poznal Marka Bručana. Preko telefona mi je prevajal; jaz sem mu povedal, kaj želim, on pa je prevedel. Martin namreč razen materinščine, govejega v solati in svinjskega v omaki (smeh) ne obvlada niti enega jezika.

Udeležujete se tudi inkluzijskih pohodov v okviru akcije GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo, kjer se skupaj z drugimi invalidi odpravljate po različnih dostopnih poteh do planinskih koč po celi Sloveniji. Se vam je na teh pohodnih kdaj zgodilo kaj nepričakovanega?

Tukaj pa kapo dol Jurčku Novaku in Marjeti Čič. Tako dobro, kot je to organizirano, ni nikjer, zato res vse pohvale. Imamo organiziran prevoz. Imamo spremljevalce, imamo asistente. Spremljajo nas gorski vodniki in gorski reševalci. Vsa logistika je dodelana »v nulo«. 23. 9. 2023 bomo na Debelem Rtiču pritisnili zadnji žig slovenske planinske transverzale. Do takrat bomo prehodili vseh 620 km glavne smeri, zraven pa delamo še razširjeno slovensko planinsko transverzalo. Vse skupaj je menda okoli 1300 km. Po gričkih in dolincah gori, doli, naokoli (smeh).

Številna slovenska mesta in institucije imajo na javnih površinah urejene talne taktilne vodilne sisteme, po katerih se lahko slepe osebe lažje orientirajo s pomočjo bele palice. Ali ste že kdaj uporabili taktilne oznake, kako uporabne so po vašem mnenju?

Vedno več mest ima to res urejeno, tudi Domžale po obnovitvi cest v samem centru. Sicer je to dobro zamišljeno in v večini primerov uporabno, a je težava v tem, da so to načrtovali in izvedli videči. Ponekod je speljano in zaključeno tako, da brez videčega spremljevalca sploh ne veš, kam so te oznake pripeljale in kam greš naprej! Je pa problem, da občine, zdravstveni domovi in podobno še niso opremljeni s taktilnimi oznakami.

Kako ocenjujete dostopnost za gibalno ovirane v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami, ki ste jih obiskali? Ste na svojih potovanjih naleteli na kakšne zanimive rešitve za ljudi z različnimi oviranostmi, vredne implementacije na slovensko ozemlje?

V Parizu sem prvič videl take taktilne oznake. Grčija ima visoke robnike, Afrika in arabske države bodo to naredile čez 600 let, pri ostalih državah pa sem se bolj zanašal na Bibo in videčega spremljevalca. Slovenija počasi postaja hendikepiranim prijazna dežela. Kot sem že omenil, pa je problem, da prilagoditve običajno načrtujejo in izvedejo ljudje, ki ne rabijo takih pripomočkov. Potem pa se zgodi tako, kot na primer pri nas v MGC (medgeneracijskem centru) Bistrica, da je klančina preozka in preveč pot kotom za varno manevriranje invalidskih vozičkov itd.

Pomoč pri vsakdanjih opravilih vam nudijo tudi osebni asistenti. Se je vaše življenje zelo spremenilo, odkar vam pomagajo osebni asistenti? Na kakšen način?

Jaz sem se zelo pozno odločil za osebno asistenco. Če bi vedel, kako mi bo in mi je pomoč asistentov olajšala življenje, bi to naredil že pred 15 leti. Je pa težko najti osebne asistente, primerne za moj način življenja. Res sem dolgo izbiral. Imam pa srečo; moja ekipa je zdaj popolna in še dobro, da sta mlajša od mene (smeh). Še dolgo jih bom »matretiral« in z njimi pohajal po hribčkih in dolincah (smeh).