Anja Predovnik: »Ne glede na gibalno oviranost zadolžitve in delo jemljem resno«

Anja Predovnik je inteligentna mlada dama, ki ima cerebralno paralizo. Z Anjo smo se pogovarjali o dostopnosti okolja v Sloveniji in Španiji ter tudi o diskriminaciji, ki jo je zaradi svoje drugačnosti doživela že večkrat. Več o Anji in njenem življenju si lahko preberete v našem intervjuju.

Anja Predovnik zaključuje študij na Višji ekonomski šoli Celje in z optimizmom zre v prihodnost. V preteklosti se je žal morala soočiti z različnimi neprijetnimi situacijami, ko so jo zaradi njene gibalne oviranosti diskriminirali, vendar je to ni ustavilo na njeni življenjski poti, saj srčno koraka naprej novim izzivom naproti. V prostem času se najraje ukvarja s plavanjem, saj ta športna aktivnost razbremeni njene noge in ji daje večji občutek samostojnosti. Danes si namreč želi, da je čim bolj samostojna, zato vsakodnevno vloži veliko truda v vse, kar počne.

Obiskujete Višjo strokovno šolo na ekonomski šoli Celje, kjer boste letos tudi diplomirali. Zakaj ste se odločili ravno za ta študij? Kakšne poslovne ideje oz. rešitve ter organizacije poslovanja, menite, da bi lahko izboljšale življenja oseb z oviranostmi?

Za nadaljevanje na Višji ekonomski šoli Celje sem se odločila, ker sem že pred tem obiskovala srednjo ekonomsko šolo v Celju, zato se mi je to zdelo smiselno, prav tako pa me je večina vsebin tega študija zanimala, zato nisem želela začeti študija na drugi smeri. Glede poslovnih rešitev bi bilo dobro, da bi se bolje razvijale aplikacije, kjer bi osebe z oviranostmi lažje dostopale do podatkov o dostopnosti prevozov, možnih prilagojenih poti za vozičke in dostopu do različnih storitev, saj bi to olajšalo potek dneva oziroma manjkrat bi se srečali z ovirami pri izvedbi kakšnega izleta ali opravka.

Mogoče kakšna platforma, kjer bi bilo možno rezervirati prilagojen prevoz. Ravno pred kratkim so mi na Slovenskih železnicah podali informacijo, da je za nakup karte za vlak za izlet v tujino potrebna predhodna najava datuma odhoda in povratka, vsaj 3 tedne prej na njihov elektronski naslov, potem pa oni javijo, kdaj je možno oditi na pot – če je sploh izvedljivo v tistem obdobju. Prav tako bi bilo dobro, da bi se izvajala izobraževanja, ki spodbujajo vključevanje oseb z oviranostmi v družbo, saj smo še prevečkrat spregledani.

Žal opažate, da se nekateri delodajalci izogibajo zaposlovanju gibalno oviranih oseb, saj ste pogosto naleteli na negativen odgovor, ko ste jim pošiljali prošnje za opravljanje prakse in omenili vašo gibalno oviranost oz. da uporabljate invalidski voziček. Zakaj se to po vašem mnenju še vedno dogaja? Kaj bi sporočili bodočemu zaposlovalcu?

Menim, da je problem v tem, da se večina ne srečuje z gibalno oviranimi in jih napačno interpretira kot nesposobne za opravljanje dela, pa čeprav gre lahko zgolj za telesno okvaro, ki na kvaliteto opravljenega dela ne bi imela vpliva. Verjetno jim je lažje zaposliti osebo, ki vsaj navzven ne kaže oviranosti, ker menijo, da bomo zaradi telesnih okvar večkrat odsotni z dela zaradi pregledov ali bolniške.

Ne vem točnega odgovora, ker mi ga nikoli niso podali, dostikrat pa sem dobila odgovor, da žal njihovi poslovni prostori niso prilagojeni za invalidski voziček. Delodajalcu bi sporočila, da ne glede na gibalno oviranost, ki ne vpliva na sposobnost pri pisarniškem delu, zadolžitve in delo jemljem resno in velikokrat bolj zagnano ter z večjo motivacijo kot osebe, ki gibalnih težav nimajo.

Diskriminacija na področju zaposlovanja je le eden od perečih problemov, s katerimi se soočajo invalidne osebe. Ste se v preteklosti morali soočiti tudi z drugimi neprijetnimi situacijami, ko ste bili zaradi svoje drugačnosti diskriminirani?

Na največ problemov sem naletela v osnovni šoli, kjer se niso kaj veliko ukvarjali s tem, da sem na vozičku in določenih stvari ne zmorem. Zaradi tega sem večino izletov ostala kar doma, saj jih niso uspeli prilagoditi tako, da bi lahko šla zraven. Prilagoditve pa so tudi upoštevali šele zadnja leta oziroma potem, ko smo res na njih pritiskali z več grožnjami, da jih bomo prijavili na inšpektorat. Kar se tiče sošolcev in ljudi tekom kasnejšega izobraževanja, pa hvala bogu nisem imela neprijetnih situacij, saj so se vedno trudili in mi tudi pomagali.

V času izobraževanja ste študijsko prakso opravljali v Valencii, kjer ste iz prve roke doživeli, kako imajo tam poskrbljeno za osebe z oviranostmi. Kako ocenjujete dostopnost javnih objektov, storitev in informacij v omenjenem mestu in v Španiji?

Predvsem so ljudje bolj odprti in pripravljeni pomagati. Od njih nisem prejela nobenega negativnega odziva, prav tako so se trudili in me vključili v čisto vse aktivnosti. Je pa res, da pri njih veliko delajo v smeri dostopnega turizma za ljudi z oviranostmi. Vse možnosti javnega prevoza so dostopne ljudem z gibalno oviranostjo, ali pa so jih ustrezno prilagodili. Prav tako so pločniki ustrezno prilagojeni povsod. Poslovni prostori, ki sem jih obiskala, so bili ravno tako ustrezno prilagojeni gibalno oviranim. Povsod po mestih imajo tudi dostopne sanitarije, namenjene prav osebam z oviranostjo.

Če primerjate dostopnost grajenega okolja, storitev in informacij za osebe z oviranostmi v Španiji in Sloveniji, kakšne so vaše ugotovitve?

Vsi španski avtobusi imajo možnost vstopa s klančino, ki se samodejno spusti ob pritisku na gumb pri vratih, za razliko od naših, ki so ročne, ali jih ponekod sploh ni. Prav tako so poslovni prostori povsod prilagojeni, ali imajo vgrajeno dodatno dvigalo za dostop do prostorov. Španci so tudi precej bolj prijazni in radi pomagajo, sploh v nakupovalnih centrih, za razliko od slabih izkušenj pri nas – pred nekaj meseci sem v Ljubljani namreč nakupovala v trgovini z oblačili, pa sem dobila komentar, naj prosim obleke ne jemljem z njihovih polic, saj bom z vozičkom poškodovala tkanine.

V prostem času se najraje ukvarjate s plavanjem, saj vam gibanje v vodi najbolj pomaga utrditi telesne mišice in hkrati razbremeniti pritisk, ki ga čutite ob premikanju. Kdaj ste se navdušili za to športno aktivnost ter kakšen vpliv ima na vaše telo in počutje?

Plavanje imam že od nekdaj rada, saj razbremeni moje noge in mi daje večji občutek samostojnosti. Več sem začela plavati po operaciji na hrbtenici, saj mi je bilo rečeno, naj počnem stvari, ki bodo sprostile moje mišice in me ne bodo preveč utrudile. Rada plavam predvsem zato, ker je to edina aktivnost, kjer je res aktivno celo telo in tudi potem se počutim manj zategnjeno v predelu nog.

Kako pa na vas vpliva pomoč osebnih asistentov pri vsakdanjih aktivnostih? Pri katerih opravilih vam njihova pomoč najbolj pride prav? Kakšen odnos ste vzpostavili z njimi in kako ste to dosegli?

Iz srca sem hvaležna, da imam izvrstna osebna asistenta, saj mi pomagata pri vsakdanjih aktivnostih in opravilih, ki jih imam čez dan in jih sama ne morem samostojno opraviti. Z njima sem vzpostavila dober in spoštljiv odnos, ki temelji predvsem na dobri komunikaciji ter sprotnem prilagajanju, kadar pride do nepričakovanih sprememb.