Ajda Cimperman: »Vsaka raznolika izkušnja lahko človeku ogromno doprinese«

Ajda Cimperman je uporabnica osebne asistence, ki ima spinalno mišično atrofijo in zato uporablja električni invalidski voziček. Družbeno aktivna je na različnih področjih, rada potuje in se umetniško izraža. Preberite zanimiv intervju z Ajdo, v katerem nam je razkrila svoj občudovanja vreden pogled na svet.

Ajda Cimperman je najprej dokončala študij Grafične in medijske tehnike na Naravoslovnotehniški fakulteti, zdaj pa zaključuje magistrski študij Politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Je članica upravnega odbora Društva študentov invalidov Slovenije, prostovoljka v mladinskem centru in aktivistka pri gibanju Mladi za podnebno pravičnost. Rada se izobražuje, bere in umetniško ustvarja, pred kratkim pa je sodelovala tudi pri snemanju dokumentarnega filma o osebni asistenci na RTV Slovenija, kjer smo lahko občudovali njeno srčnost in pogum.

Pred kratkim ste sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma pod okriljem RTV Slovenija z naslovom »Več kot služba«, v katerem ste predstavili potek vašega dneva in kako vam osebni asistenti nudijo spremstvo ter pomagajo pri vsakdanjih opravilih. Kako je potekalo snemanje? Javno izpostaviti, s čim se soočate v življenju, ni enostavno – kako to doživljate?  

Snemanje dokumentarnega filma je bilo zabavno, a naporno. Smo pa v samo dveh dneh posneli veliko gradiva, očitno celo preveč, saj ga kar nekaj sploh niso vključili v končni izdelek. Škoda, ampak je televizija segmentu pač namenila tiste pol ure. Hvaležna sem režiserju in celotni snemalni ekipi, ki je bila enkratna. Sicer pa je lepo, da televizije v svoj program vključujejo tematike o gibalno in drugače oviranih, upam pa, da so to šele začetne faze in da bo v prihodnosti še več programa, namenjenega prikazovanju življenja raznolikih posameznikov in skupin.

Zdi se mi, da je na žalost (ali na srečo, odvisno od perspektive) pogosto naloga prav nas, torej tistih, ki najbolj očitno odstopamo od »normalnega«, da širši družbi nastavimo ogledalo. Zato mogoče gledam na to tako, da je zame pravzaprav privilegij, da lahko gledalcem pokažem, kako podobni smo si v svoji različnosti. Moja želja je, da bi se ljudje manj obremenjevali z vprašanjem o tem, kaj je »normalno«, »povprečno«, sprejemljivo, kaj odstopa in kaj ne.

Oktobra lani ste prav tako javno opozorili na diskriminacijo, ki se vam je pripetila na ljubljanski ekonomski fakulteti. Čeprav ste bili tam med govorniki na medijsko odmevnem posvetu, vam na fakulteti niso zagotovili dostopa do dvorane, v kateri je potekal dogodek. Kako komentirate ta incident? Se pogosto srečujete z ovirami pri dostopu do javnih objektov in storitev v Sloveniji?

Incident na Ekonomski fakulteti je bil zame v prvi vrsti dober pokazatelj splošnega odnosa dela javnosti do problema dostopnosti. Nedostopnost dvorane je bil dokaj tipičen problem, s katerim se srečujem skoraj na tedenski ravni. Zanimivo je tudi, da gre v tem primeru, tako kot v nekaterih drugih, za pravzaprav rešljivo težavo ali oviro, ki pač ostane »nerešljiva« zaradi toge birokracije, malomarnosti, prelaganja odgovornosti, pomanjkanja interesa za razrešitev, ali neke kombinacije vsega naštetega. S tem prelagam težo bremena predvsem na fakulteto (ali druge vpletene javne institucije), ki imajo zadostne finance, kader in znanje, da do problemov ne bi smelo prihajati.

Nedostopnost me pogosto navdaja z občutki jeze, nemoči in žalosti, ampak če se le da, ne dovolim, da bi postala žrtev takšnih negativnih čustev, in obrnem situacijo. Odgovorne osebe na nek način prisilim, da se vprašajo: kaj pa bi MI (kot institucija, javna ustanova, organ ipd.) lahko storili bolje? Bilo bi super, če bi zadostovala že prošnja, dogovor, skratka kaj bolj prijaznega in diplomatskega, ampak na žalost so me izkušnje izučile, da se s tem ne doseže ničesar. Bi bila pa vesela primerov, ko mi je dokazano nasprotno.

Prepotovali ste dobršen del Evrope, saj izredno radi potujete. Bili ste že v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Španiji, Belgiji, Franciji, Veliki Britaniji, Skandinaviji, če naštejem le nekaj destinacij. V katerih državah oz. mestih imajo po vašem mnenju najbolje poskrbljeno (dostop do zgradb, storitev, informacij) za gibalno ovirane, če države primerjate med seboj?

Zmagovalka na tem področju je najbrž kar Velika Britanija (VB), ji pa daje prednost tudi dejstvo, da je angleščina pač »lingua franca« (skupni jezik) in so zato informacije o prilagoditvah in dostopnosti lažje/hitreje dostopne. Večinoma sem tudi potovala po Londonu, ki je tak kulturno-gospodarski center, da bi bilo res že čudno, če ne bi bil vsaj približno ustrezno dostopen. V VB je razširjena zahodnjaška politična kultura in politična korektnost, kakršne koli so že prednosti in slabosti le-te, zato so me kljub (in/ali zavoljo) invalidnosti načeloma obravnavali korektno in primerno. To mi je tudi omogočilo, da sem se počutila precej sproščeno, saj te ljudje ne obravnavajo/gledajo kot na »drugega«, »drugačnega«, ker tam so si na nek način različni skoraj vsi.

V Londonu so v večji meri dostopne vse oblike javnega prevoza, od nad- in podzemne železnice do avtobusov, tramvajev in nekaterih taksijev. Podobno je tudi na Švedskem in Norveškem, čeprav težko govorim o podrobnostih, ker tam nisem preživela dolgo časa. V Španiji sem obiskala Barcelono, od tega je sicer že kar nekaj časa in najbrž se je dostopnost za invalide od takrat še izboljšala, ampak kolikor se spomnim, so gibalno oviranim dostopne vse glavne znamenitosti mesta. Center mesta je lepo raven in nima veliko stopnic. Tudi mestni avtobusi so široki in dostopni, deloma je dostopna tudi mestna podzemna železnica.

V Parizu so glavne znamenitosti dostopne, npr. Eifflov stolp, Louvre … Slabše je z javnim prevozom, kolikor vem, podzemna železnica ni dostopna. V Bruslju bi invalidna oseba morda pričakovala več prilagojenosti in dostopnosti, glede na to, da se gre za prestolnico Evropske unije. Precej nadležni so neenakomerni tlakovci, ki prekrivajo velik del zgodovinskega centra mesta. Bi pa izpostavila, da sem opazila dosti izboljšav, ko sem bila tam lansko leto. Javni mestni prevoz je sedaj kar dostopen. V Franciji in Italiji je dokaj velika ovira, če ne govoriš njihovega jezika, ker se je potem za marsikaj težko dogovoriti.

Kaj vas je na potovanjih najbolj presenetilo? Ste morda kje naleteli tudi na kakšne zanimive rešitve, inovacije ali storitve, namenjene izboljšanju življenj gibalno oviranih oseb, ki jih v Sloveniji še nimamo, vendar bi nam lahko bili za zgled oz. v veliko pomoč v prihodnje?

Pravzaprav mi na misel niti ne pride kakšno veliko presenečenje, mislim, da se gre bolj, kot za neke neverjetne visokotehnološke rešitve, za to, da se dobesedno in metaforično »izravna igrišče«. Da se gradi in dograjuje dostopno, z invalidi v mislih, da se vlaga v različne oblike (dostopnega) javnega prevoza, da se ljudi izobražuje o invalidnosti, ustvarja protokole in postopke, piše priročnike o tem, kako primerno komunicirati in akomodirati invalide. Vsega tega po malem in izboljšanje kvalitete življenja invalidov je lahko ogromno. Zelo vesela sem, ko grem lahko na nek javni dogodek, mogoče koncert, brez da bi mi bilo potrebno poklicati pet različnih služb, samo zato, da bi izvedela, kako je z dostopnostjo in nakupom vstopnic. Ali pa, ko lahko preprosto vstopim na tramvaj in se zapeljem z enega konca mesta do drugega, brez preglavic.

Prepričani ste, da je znanje vrednota, zato se radi izobražujete, berete in umetniško ustvarjate. Na Naravoslovnotehniški fakulteti ste dokončali študij na programu Grafična in medijska tehnika, zdaj pa obiskujete magistrski študij Politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Zakaj ste se odločili ravno za ti dve študijski smeri? Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Osebno sem po značaju mogoče malo čudna kombinacija po eni strani svobodomiselnega umetnika in po drugi strani analitika, zato se mi zdi, da mi je študij grafičnega oblikovanja in politologije kar dobro pisan na kožo. Grafično oblikovanje mi omogoča mero umetniškega izražanja in ukvarjanja z računalniškimi problemi, ki jih rada rešujem, politologija pa zadovoljuje mojo potrebo po raziskovanju večjih vprašanj in mi ponuja nekatere odgovore o svetu in družbi, v kateri živimo, oz. me vsaj opremi z orodji, s katerimi se lahko do teh odgovorov poskušam dokopati. Fiksni odgovori o prihodnosti me pa strašijo, zato grem, kamor me odnese tok življenja.

Živite polno in izredno aktivno življenje. Med drugim ste članica upravnega odbora Društva študentov invalidov Slovenije, v študijskem letu 2021/2022 pa ste bili svetnica v Študentskem svetu FDV. Poleg tega ste tudi prostovoljka v mladinskem centru in aktivistka pri gibanju Mladi za podnebno pravičnost. Kaj vam daje zagon za številne aktivnosti? Katere vrednote vam v življenju največ pomenijo in kako jih delite naprej?

Prostovoljstvo in aktivizem me je zelo spremenilo kot človeka, omogočilo mi je nov pogled na svet in na moj prostor v njem. Pomagalo mi je, da sem svoj pogled preusmerila navzven, na ljudi okoli sebe. Prej sem se preveč obremenjevala sama s sabo kot z individuom. Drugače povedano, videla sem smreko, nisem pa videla gozda, v katerem stoji in raste. To je seveda pot do spoznanja in vedenja, ne mislim, da je moja kaj posebej izvirna ali napredna.

Sem pa vesela, da se je vsaj začela, v življenju mi je osebna rast pomembna. Vsaka raznolika izkušnja lahko človeku ogromno doprinese, meni verjetno na malo drugačen način, ker je moja invalidnost pač tako velik del mene, ampak če že imam možnost, da kljub invalidnosti izkusim veliko stvari, zakaj jih ne bi. Rada se pa potem o svojih izkušnjah, idejah, pogledih pogovarjam z asistenti, prijatelji. In spet obe strani nekaj novega izvesta, mogoče malo drugače razmišljata.

Veliko vam pomeni, da ste lahko samostojni in aktivni na različnih področjih. Kot smo videli v dokumentarnem filmu, vam pri tem pomagajo osebni asistenti, ki se pri svojem delu soočajo z zelo osebnim delom. Kako vam je uspelo z njimi zgraditi tako pristen in spoštljiv odnos?

Na osebne asistente v prvi vrsti gledam kot na prijatelje, ker drugače preprosto ne bi mogla z njimi preživeti toliko ur, dni, tednov, let mojega življenja. Zdi se mi tudi »fer« do njih kot posameznikov, da z njimi ravnam tako, kot bi s prijatelji, navsezadnje mi le morajo pomagati pri precej osebnih stvareh in opravilih, mi morajo stati ob strani skoraj vsak trenutek mojega življenja, mi biti v fizično in moralno podporo. To pomeni, da sem do asistentov iskrena, spoštljiva, prijazna, kot bi bila do prijatelja, in enako pričakujem nazaj.